Naročnik in distributer: Planet TV
Produkcija: Produkcijska skupina Mangart
Režiser: Boris Bezić
Foto: arhiv produkcije
Scenarij: Rahela Jagrič Pirc & Darja Medić
Režija: Rahela Jagrič Pirc
Produkcija:Arsmedia
SINOPSIS
Vesolje med nami je mladinska (coming of age) drama o odraščanju, postavljena v mestece Kostanjevica na Krki. Zgodba govori o 14-letnemu Tobiju, fantu temne polti, ki se z mamo Kristino iz Kanade vrne domov v Slovenijo, v Kristinino domačo vas. Njun prihod preseneti celo mamo Gizelo, saj hčerke že več let ni bilo v domače kraje, sedaj pa je prišla predčasno in z veliko novico o razstavi, ki naj bi jo pripravila v lokalni galeriji.
Tobi ni navdušen nad idejo, da bo počitnice preživel v tuji deželi brez prijateljev in očeta. Slaba volja se stopnjuje, ko se prvič sreča z rasnimi predsodki lokalnih otrok. Edino svetlo točko v družbi mu predstavlja Tjaša, punca fantovskega videza, ki ga s svojo pustolovsko naravo zelo privlači. Njuno druženje ga pripelje do nenavadnega srečanja s starim oslepelim astronomom Hermanom, ki je prav tako kot Tobi “vaški izobčenec”. Herman odpre Tobiju vrata pozabljenega observatorija, kjer mu s pomočjo svojega bogatega znanja o astronomiji podeli življenjske nauke, ki izvirajo v vesolju in se nanašajo na življenje na Zemlji. Zvezdni observatorij predstavlja Tobiju tudi zatočišče, kamor beži zaradi novega spoznanja, da imata starša v zakonu resne težave in da je bila predhodno planirana Kristinina razstava pravzaprav izgovor za pobeg iz Kanade. V spletu intenzivnih čustev in dinamičnih dogodkov, se tako Tobi kot Kristina soočata s svojimi strahovi in družbo, ki nanju gleda, kot da sta iz drugega planeta.
Foto: arhiv producenta
Naročnik: Agencija Promo
Poslovni dogodek SKB dne 10.10.2019
Foto: arhiv naročnika
scenarij in režija Bojan Labović
produkcija Makus film
Sinopsis
Milan Veber je 40 letni brezposelni likovni pedagog, ki je že nekaj časa brez službe in mu seveda tudi kronično primanjkuje denarja. Živi v poceni najeti garsonjeri nekdaj žive delavske četrti industrijskega mesta ter se počuti premlad, da bi se postaral in prestar, da bi začel znova. Vse do trenutka, ko nekega jutra po prepiti noči hoče odpreti konzervo govejega golaža. Takrat skozi okno zagleda na ulici bika. Tistega bika, ki je pravkar pobegnil iz klavnice.
Režiser Bojan Labović je idejo za film dobil ob ogledu posnetka bežečega bika, ki ga je skozi okno s telefonom posnel anonimen stanovalec. Prav ta anonimnost je bila vzrok, da je bolj kot o samem pobegu začel razmišljati o dojemanju le tega. Še toliko bolj, saj se je bikov sprehod po mestnih ulicah zaključil z njegovo javno usmrtitvijo. Torej z dokončno kaznijo zaradi želje po svobodi in življenju.
Foto: Branimir Ritonja
DCP, 25 min, color, digital 5.1
države: Slovenija, Hrvaška
Igrata:
Judita Franković Brdar
Matej Puc
Scenarij: Despina Ladi
Režija: Sonja Prosenc, Mitja Ličen
Direktor fotografije: Mitja Ličen
Montaža: Ivana Fumić
Glasba: Janez Dovč
Oblikovalec zvoka: Julij Zornik
Scenografija: Katja Šoltes
Kostumografija: Tina Bonča
Oblikovalka maske: Tina Šubic Dodočić
Producenta: Sonja Prosenc, Rok Sečen
Produkcija: Monoo
Koproducentka: Tamara Babun
Koprodukcija: Wolfgang i Dolly (Croatia)
Sofinancirala: Slovenski filmski center (SFC), Hrvatski audiovizualni centar (HAVC)
Sinopsis
Ana in Lars na jadranskem otoku preživljata svoje poletne počitnice. Videti je, kot da sta v raju, dokler nepričakovano srečanje ne postavi njunega odnosa na preizkušnjo in ju prisili, da na novo razmislita o tem, kar želita eden od drugega.
režija: Petra Seliškar
produkcijska hiša: Petra Pan film
Amanda ima 17 let. Do sedaj ni imela lahkega življenja. Da bi se lažje soočila s svetom, si je izmislila živahno in politično nekorektno imaginarno prijateljico, ki jo vodi in ji pomaga pri najtežjem izzivu: odrasti in biti kos življenju. Njena zgodba je zgodba o pogumu in drznosti. Pustolovska in romantična zgodba, ki je divja in vendar polna humorja.
Zgodba je povzeta po drugem romanu prezgodaj preminule pisateljice Amande Davis, "Sprašujem se, kdaj me boš pogrešal". To je film ceste, ki premika fizične in mentalne meje ter bežeč od preteklosti išče prihodnost, ki jo je že moč slutiti.
Slovenija / Makedonija / Srbija / Hrvaška, 2019, barvni, 1 : 2,39 / 16:9
režija: Damjan Kozole
scenarij: Damjan Kozole, Urša Menart, Ognjen Sviličić
fotografija: Miladin Čolaković
montaža: Jurij Moškon, Atanas Georgiev
zvok: Julij Zornik, Igor Popovski
scenografija: Neža Zinajić
kostumi: Katja Hrobat
maska: Mojca Gorogranc Petrushevska
direktor filma: Matija Kozamernik
v glavnih vlogah: Urša Menart (Irena), Liza Marija Grašič (Neža), Peter Musevski (Silvo), Jurij Drevenšek (Brane), Damjana Černe (Breda), Anja Novak (Sanela), Labina Mitevska (Ardita), Mojca Fatur (Aleksandra), Urška Hlebec (Marina), Blaž Valič (sosed Vidmar), Tjaša Hrovat, Marjuta Slamič, Mateja Pucko, Maruša Majer, Iztok Jug Drabik...
producent: Danijel Hočevar
koproducenti: Labina Mitevska, Jelena Mitrović, Boris T. Matić
produkcija: Vertigo
koprodukcija: Sisters and Brother Mitevski, Filmska kuća Baš Čelik, Propeler Film, RTV Slovenijav sodelovanju s FS Viba film
finančna podpora: Slovenski filmski center, Makedonska filmska agencija, Filmski center Srbije, Ustvarjalna Evropa MEDIA, Eurimages Co-production development award, RE ACT nagrada
sinopsis
Irena ima 33 let, zapustila je moža in poskuša začeti znova. Postopek ločitve še traja. Njen mož se s tem ne more sprijazniti. Irena išče stanovanje. V Izoli obišče mamo. Izve, da njena polsestra Neža prihaja v Ljubljano na magistrski študij komunikologije. Očeta, s katerim že nekaj let ni govorila prosi, če bi lahko začasno živela pri polsestri. Oče pristane. Neža se počuti izigrano. V 27-ih letih sta odtujeni polsestri samo nekajkrat govorili, zdaj pa si delita enosobno stanovanje v Ljubljani. Najprej se ignorirata. Nervozno kadita na majhnem balkonu. Njuna komunikacija je omejena na očitke, preklinjanje, kratke pogovore o veganstvu in o luskavici. Obe sta polni protislovij in frustracij, vendar sta si veliko bolj podobni, kot si priznata.
Izjava režiserja
To je film o ljudeh, ki ne znajo komunicirati med sabo in ki si ne znajo pokazati čustev naklonjenosti.
Damjan Kozole
o režiserju
Damjan Kozole se je rodil leta 1964. Njegovi filmi so prejeli številne nagrade in nominacije: Rezervni deli so bili leta 2003 nominirani za berlinskega zlatega medveda, Sight and Sound ga je 2008 uvrstil med deset najpomembnejših filmov Nove Evrope; Slovenka je bila prikazana na preko 100 festivalih (Grand Prix Girona, Toronto, Rotterdam, Sarajevo…) in prodana v preko 40 držav; za zadnji igrani film Nočno življenje je prejel kristalni globus za najboljšo režijo na festivalu v Karlovih Varih 2016. Njegov kratki dokumentarni film v enem kadru Meje (2016) je bil prikazan in nagrajen na festivalih po celem svetu.
Ekipa
režija in scenarij: Urša Menart
direktor fotografije: Darko Herič, zfs
scenograf: Marco Juratovec
kostumografinja: Tina Bonča
oblikovalka maske: Lija Ivanič
montažer: Jurij Moškon
zvok: Julij Zornik, Gregor
kolorist: Teo Rižnar
v glavnih vlogah: Eva Jesenovec, Živa Selan, Jurij Drevenšek, Saša Pavček, Branko Završan, Špela Rozin, Timon Šturbej, Aljaž Jovanović, Matic Lukšič, Tina Potočnik Vrhovnik, Lara Vouk
producent: Danijel Hočevar
direktor filma: Matija Kozamernik
produkcija: Vertigo
koprodukcija: RTV Slovenija, NuFrame, 100 d.o.o.
v sodelovanju s FS Viba Film
finančna podpora: Slovenski filmski center
Sinopsis
Špela bo kmalu stara 30. Diplomirala je iz umetnostne zgodovine, kar pomeni, da še nikoli ni imela redne službe, ampak se preživlja s priložnostnimi deli. Za razliko od njenih najboljših prijateljic, ki sta se pred leti odselili v tujino in se ne nameravata vrniti, Špela trmasto vztraja, da bo v Ljubljani ostala, pa čeprav se večina njenega družabnega življenja odvija na Skype-u. Ko se brez denarja, dela in družbe znajde na kavču svojih razočaranih staršev, ugotovi, da bo odrasti težje, kot je pričakovala.
Izjava režiserke
Ne bom več luzerka je film o deziluziji in o generacijskem prepadu med »preizobraženimi« milenijci, ki jih nihče ne potrebuje, ter njihovimi starši, ki so imeli za svoje otroke visoka pričakovanja, zdaj pa le nemočno opazujejo, kako jim življenje ne steče, kot bi moralo.
Kratka biografija režiserke
Urša Menart (1985) je režiserka in scenaristka iz Ljubljane. Njena dokumentarna filma Nekoč je bila dežela pridnih in Kaj pa Mojca? se na humoren način ukvarjata z nacionalno identiteto in z odnosom med zgodovino in popkulturo. Sodelovala je tudi pri dveh scenarijih celovečernih filmov režiserja Damjana Kozoleta in sicer Nočno življenje (sodelavka pri scenariju) in Polsestra (ko-scenaristka).
Ne bom več luzerka je njen igrani prvenec.
foto: Željko Stevanić
