logo

Ekipa
režija in scenarij: Urša Menart
direktor fotografije: Darko Herič, zfs
scenograf: Marco Juratovec
kostumografinja: Tina Bonča
oblikovalka maske: Lija Ivanič
montažer: Jurij Moškon
zvok: Julij Zornik, Gregor
kolorist: Teo Rižnar

v glavnih vlogah: Eva Jesenovec, Živa Selan, Jurij Drevenšek, Saša Pavček, Branko Završan, Špela Rozin, Timon Šturbej, Aljaž Jovanović, Matic Lukšič, Tina Potočnik Vrhovnik, Lara Vouk

producent: Danijel Hočevar
direktor filma: Matija Kozamernik
produkcija: Vertigo
koprodukcija: RTV Slovenija, NuFrame, 100 d.o.o.
v sodelovanju s FS Viba Film
finančna podpora: Slovenski filmski center

Sinopsis
Špela bo kmalu stara 30. Diplomirala je iz umetnostne zgodovine, kar pomeni, da še nikoli ni imela redne službe, ampak se preživlja s priložnostnimi deli. Za razliko od njenih najboljših prijateljic, ki sta se pred leti odselili v tujino in se ne nameravata vrniti, Špela trmasto vztraja, da bo v Ljubljani ostala, pa čeprav se večina njenega družabnega življenja odvija na Skype-u. Ko se brez denarja, dela in družbe znajde na kavču svojih razočaranih staršev, ugotovi, da bo odrasti težje, kot je pričakovala.

Izjava režiserke
Ne bom več luzerka je film o deziluziji in o generacijskem prepadu med »preizobraženimi« milenijci, ki jih nihče ne potrebuje, ter njihovimi starši, ki so imeli za svoje otroke visoka pričakovanja, zdaj pa le nemočno opazujejo, kako jim življenje ne steče, kot bi moralo.

Kratka biografija režiserke
Urša Menart (1985) je režiserka in scenaristka iz Ljubljane. Njena dokumentarna filma Nekoč je bila dežela pridnih in Kaj pa Mojca? se na humoren način ukvarjata z nacionalno identiteto in z odnosom med zgodovino in popkulturo. Sodelovala je tudi pri dveh scenarijih celovečernih filmov režiserja Damjana Kozoleta in sicer Nočno življenje (sodelavka pri scenariju) in Polsestra (ko-scenaristka).
Ne bom več luzerka je njen igrani prvenec.

foto: Željko Stevanić

• 
• 
• 
• 

Režiser: Metod Pevec
Scenarista: Metod Pevec, Ivo Trajkov
Direktor fotografije Marko Brdar
Montažerka: Jelena Maksimović
Scenograf: Marco Juratovec
Kostumografinja: Katja Hrobat
Oblikovanje maske: Mojca Gorogranc Petrushevska
Zvok: Julij Zornik, Branko Đorđević, Atanas Georgiev
Direktor filma: Matija Kozamernik

V glavnih vlogah: Janez Škof (Frank), Valter Dragan (Brane), Katarina Čas (Ines), Mojca Partljič (Milka), Anja Novak (Sabina), Silva Čušin (Marjuta), Mojca Ribič (Mother), Uroš Smolej, Primož Pirnat, Peter Musevski, Maja Sever, Emil Cerar, Davor Janjić in Radko Polič...

producent: Danijel Hočevar
koproducenti: Igor Kecman & Jelena Mitrović, Svetozar Ristovski & Kornelija Ristovska, Ivan Maloča & Maja Vukič

produkcija: Vertigo
koprodukcija: RTV Slovenija, NuFrame, 100 d.o.o.
v sodelovanju s FS Viba film
finančna podpora: Slovenski filmski center, Eurimages, Filmski center Srbije, Makedonska filmska agencija, HAVC – Hrvaški avdiovizualni center
svetovna prodaja: Soul Food

Sinopsis
Nepričakovana dediščina za pokojnim očetom, post-tranzicijskim tajkunom, povzroči prepir med bratoma, ki sta različna kot da prihajata vsak iz svojega kota razklane slovenske družbe. Frenk je gostilniški apostol z atavističnimi ostanki komunističnih idej in socialističnih vrednot. Brane je fokusiran na osebni uspeh, zelo uspešno je prilagojen liberalno kapitalističnim razmeram. Nekoč sta igrala v skupnem bandu in ljubila isto žensko. Če ne bi bilo njunega očeta in nenavadne dediščine, bi morda ostala brata, tako pa se zapleteta v zelo slovensko zgodbo.

Izjava režiserja
Scenarij za film Jaz sem Frenk je nastal zaradi Frenka. Čeprav je izmišljen, je nekega dne Frenk dejansko prišel, potrkal je na moja vrata in se nič kaj vljudno predstavil: "Jaz sem Frenk!" Ni ovinkaril, imel je jasno idejo, da o njem posnamem film. Iskreno povedano: spremljal ga je vonj po alkoholu in gostilniških zgodbah. Še preden sem se mu uspel upreti z utemeljenimi pomisleki, je začel govoriti o svojem bratu, o svojem očetu, o svoji ljubezni, o glasbi in spet o sebi. Zapeljal me je, verjel sem mu in zapisoval njegove zgodbe. Najbrž ni naključje, da sem v tistem času snemal dokumentarni film Dom. Tam je bilo veliko Frenkov, z majhnimi in veliki začetnicami, pa tudi z drugimi imeni. Zdaj pa: kaj je res? Vsekakor več kot vidimo na cesti in beremo v časopisih.«

About the director
Metod Pevec (1958) a film director and screenwriter, novelist and actor, who graduated from Philosophy and Comparative Literature at the Faculty of Arts in Ljubljana. Before and during his studies, in 1970’ and 80’ he played several main roles in Slovene and Yugoslav feature films and TV serials. Among them, several collaborations with the Serbian director Živojin Pavlović were the most important, i.e. the Slovenian feature film Farewell in the next war (1981). He also wrote several novels and a collection of short stories.

Feature films:
Home, 2015, feature documentary;
Tango Abrazos / Practicing Embrace, 2012, feature;
Alexandrians, 2011, feature documentary;
Good night, Missy, 2011, feature;
Hit of the season, 2008, TV feature;
Estrellita, 2007, feature;
Beneath Her Window, 2003, feature;
Carmen, 1995, feature

foto: Željko Stevanić

• 
• 
• 
• 

Naročnik: Zavod Zvereene

Prireditev: Ljubljanski teden mode (Ljubljana Fashion Week)

                4-6 april 2018 - Viba Film

 

 

režija: Dana Budisavljević

producent: HULAHOP (HR) – MILJENKA ČOGELJA & OLINKA VIŠTICA
koproducenti: DECEMBER (SL) – VLADO BULAJIĆ & LIJA POGAČNIK
                    THIS & THAT (SR) – SNEŽANA PENEV

Diana je bila rojena v ugledni insbruški družini Obexer. Po poroki z zdravnikom Julijem Budisavljevićem odide v Zagreb. Kot gospodinja, posvečena otrokom in soprogu, jeseni 1941, v glavnem mestu novonastale Neodvisne Države Hrvaške, izve za taborišča, v katerih so zaprte pravoslavke z otroci. Prepričana, da njeno življenje ni vrednejše od življenja krivo preganjanih, se spusti v tvegano reševanje otrok iz taborišč. V Akciji D.B., kot jo poimenuje sama, je rešenih več kot 10.000 otrok. Zaradi zgodovinskh preobratov je njena zgodba do nedavnega ostala neodkrita.

Film o Diani Budisavljević prinaša izjemno zgodbo o pogumu in moči posameznika v najtežjih trenutkih. Vključuje igrane rekonstrukcije, dokumentarna pričevanja in vredne arhivske posnetke. Nastaja na podlagi Dianinega dnevnika in zgodovinske raziskave.

Foto: Đuro Gavran

• 
• 
• 
• 

režija: Miran Zupanič

produkcijska hiša: Arsmedia

Namesto koga roža cveti, Tista črna kitara, Od višine se zvrti … so že ponarodele skladbe pevca, pesnika in avtorja glasbe Vlada Kreslina. Uveljavljeni akter popularne glasbe je pri svoji publiki dosegel kultni status, ki ni posledica samopromocijskih strategij, ampak rezultat izjemne osebne karizme in sugestivnega glasbenega izraza. Ta temelji na prepletu tradicionalne panonske melodičnosti, rockovskega uporništva in izvirne pesniško-glasbene govorice. Dokumentarec bo gledalcem ponudil uvid v ključne faze njegove rasti k avtentičnemu umetniškemu izrazu ter obenem vzpostavil obrise širšega kulturnega konteksta znotraj katerega Vlado Kreslin deluje že več kot štirideset let. Predvsem pa bo to film o glasbi in tistih, ki jo imajo radi.

 

foto: arhiv prducenta

 

• 
• 
• 
• 

režija: Kolja Saksida

produkcijska hiša: ZAVOD ZVVIKS

 

SPOLZKO MILO

Koyaa z umazanima rokama vstopi v kopalnico. Vzame milo, ki pa mu spolzi iz rok in odleti proti dnevni sobi. Hitro krene za njim, a se spotakne in pade. Prime se za glavo, umazana dlan mu pusti odtis na čelu. Koyaa skuša ujeti spolzko milo in videti je kot žongler. Milo mu spet zdrsne in zleti proti Krokarju, ki se mu komaj še izogne. Vztrajni Koyaa se ponovno zažene za milom, vendar stopi nanj in že drsi po dnevni sobi, dokler ne pade. Milo se izstreli in odbija gor in dol po sobi, dokler ne prileti naravnost v Koyoo, ki pade na tla. Koyoo prešine nora zamisel! Z bambusovo palico v elegantnem golf zamahu nežno odbije milo proti kopalnici, da pristane v banji. Koyaa pokuka iz banje, napne naramnice in zmagoslavno zažvižga, vesel, da je spet čist.

 POSKOČNA RADIRKA

Koyaa v dnevni sobi riše z barvicami na papir. Ko se po nesreči zmoti, seže po radirki, ta pa nepričakovano odskoči. Poskuša jo ujeti, a mu ne gre. Krokar medtem mirno gradi ptičjo hišico iz opeke, dokler radirka ne prileti naravnost v njegov stolp iz opek in ga zruši. Koyaa vztrajno lovi radirko, dokler se sam ne prevrne in obleži na tleh. Prešine ga ideja! Vzame svinčnik in na kuhinjski pult nariše črtico. Zažvižga radirki, ki priskaklja do pulta in jo poradira. Koyaa riše črtice vse do papirja, radirka pa mu sledi in jih briše. Ko je zbrisana tudi njegova začetna napaka, z levo roko ujame radirko in jo hitro zapre v puščico. Zadovoljen z izidom mirno nadaljuje z risanjem na papir. 

 VESELE VILICE

Koyaa se pripravlja za piknik. Pogrne rdeč prt, nanj postavi krožnik, nož in vilice. Vilice se premaknejo. Želi jih poravnati, a odskakljajo stran. Vilice prično skakati po Koyii in pristanejo na njegovemu nosu. Ko jih poizkusi ujeti, zgrabi svoj nos in pri tem tako močno kihne, da vilice odnese proti Krokarju. Ta se pred letečimi vilicami zadnji hip zavaruje s piškotom. Koyaa še naprej lovi vilice, dokler ga ne zbodejo v zadnjo plat, da ga odnese v zrak. V ozadju Krokar mirno sestavlja hišico iz sladkarij, ki jih lepi z marmelado. Koyoo prešine nora zamisel! Izpod krožnika potegne prt in z njim izziva vilice kot bikoborec. Vilice se nekajkrat poženejo mimo, slednjič pa se zapičijo v drevo za prtom. Koyaa napne svoje naramnice in zmagoslavno zažvižga.

 BARVITI STOL

Koyaa se pripravlja, da bo pobarval leseni stol. Krokar medtem z vrtalnim strojem vrta v staro leseno ptičjo hišico. Koyaa pomoči čopič v barvo in se približa stolu, ki pa se mu izmakne. Znova poskusi, stol se spet umakne. Koyaa s čopičem preganja stol, ta pa skače po sobi kot mlada koza. Koyaa teče za njim, dokler se ne spotakne ob kabel Krokarjevega stroja in ves od barve obsedi na tleh. Vstane in znova poskusi, tokrat s pleskarskim valjčkom. Skoči na stol, ki še vedno skaklja naokoli, in ga skuša pobarvati. Koyaa, zdaj še bolj umazan od barve, spet pristane na tleh. Prešine ga ideja! Vzame žlico, zajame barvo in jo frca proti stolu, dokler ga ne zadene. Stol, pobarvan v mavrične odtenke, obmiruje. Koyaa napne svoje naramnice in zažvižga. Pobarvan je stol, pa tudi pol Koyeeve hiše.

 IZMUZLJIVI PAPIR

Zunaj dežuje, Koyaa si zaželi slikati. Ko hoče narisati črto na papir, se ta premakne. Znova poskusi, papir pa zleti in se v zraku spremeni v papirnato kroglico ter začne poskakovati po sobi. Koyaa na vseh štirih kot mačka preganja kroglico, dokler jo nehote odbije v kartonasto škatlo, ki jo na svoji polici razstavlja Krokar. Kroglica pade na tla in se spremeni nazaj v list papirja. Koyaa ga želi pobrati, papir pa se spremeni v papirnato letalo in začne švigati naokoli. Leta čisto blizu Koyeeve glave, ta se mu izmika, dokler ne izgubi ravnotežja in pade. Koyaa dobi idejo! Iz predala vzame vodno pištolo in iz zasede začne streljati v papirnato letalo, ki kmalu strmoglavi in se spremeni v moker list papirja. Koyaa ga pobere, z risalnimi žebljički pritrdi na mizo in zadovoljen začne slikati. 

 PRESNETA ODEJA

Na noč čarovnic je pred Koyeevo hišo nekaj buč, v katerih gorijo sveče. Zaspan Koyaa se uleže na posteljo in pokrije z odejo. Izpod nje mu gledajo prsti, zato se še enkrat pokrije. Odeja se močno naguba. Koyaa vstane in jo hoče pogrniti, a odeja oživi in poleti kot preproga. Koyaa jo prime, toda odeja ga potegne za sabo, da obleži na tleh. Zavit vanjo kot črv vstane, odeja pa se odvije, ga zavrti kot vrtavko, švigne še mimo buče, ki jo dolbe Krokar, in zavrti še njo. Koyaa po sobi išče odejo, ta pa ga potreplja po rami, da prestrašen zakriči. Prešine ga zamisel! Ko ga hoče odeja spet prestrašiti, se naglo obrne in on prestraši njo, da v šoku pade na tla in spet postane navadna odeja. Koyaa se zdaj zadovoljen in miren lahko pokrije. 

 foto: arhiv producenta

• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 
• 

režija: Barbara Zemljič

produkcijska hiša: Zavod Blade produkcija

 

V kratkem filmu Tiho skozi en dan spremljamo, kako psihologinji Vidi znotraj situacije z dementnim očetom in skozi stisko mlade deklice Zarje na površje znova privre tudi njena osebna intimna drama. Dva na videz nepovezana dogodka izrišeta Vidino reševanje situacije, kažeta na pečat, ki ga pusti globoka travma, a hkrati odpirata možnost, da odpuščanje osvobaja, četudi Vida pluje proti jeseni svojega življenja.

foto: arhiv producenta

 

•